Zjutraj smo prišli v šolo ob 6.50, kjer smo prevzeli malico in vodo ter ob 7.00 odšli na avtobus. Med potjo smo se ustavili na počivališču Lukovica, kjer smo pojedli malico, se posladkali in odšli na toaleto. Nato smo pot nadaljevali, imeli smo še 1 uro in 30 minut vožnje. Med potjo smo poslušali tudi glasbo po željah. Ko smo prispeli, smo vzeli kovčke, nahrbtnike, smučke in pancerje iz avtobusa. Na sani smo naložili smučke in smučarske čevlje, ostalo pa odnesli s sabo v kočo. Ko smo prišli v kočo, so za nami prišle sani in smo iz sani vzeli svoje stvari in jih odnesli pred kočo. Nato je prišla gospodarica Maša. Poslala nas je v svoje sobe, fantje spijo v pritličju, punce pa na podstrešju. Hitro smo si izbrale posteljo in si oblekle odeje in blazine za glavo, nato smo imeli kosilo. Za kosilo smo imeli govejo juho in pašto z mletim mesom. Po kosilu smo imeli pol ure časa, da smo se oblekli v smučarske obleke. Tisti, ki niso imeli svoje smučarske opreme, so si jo izposodili pri učitelju Aljažu. In nato smo odšli na smučišče. Nadaljevalna skupina smo se odšli sankat, začetna skupina pa je vadila smučanje. Med sankanjem smo tudi tekmovali v kepanju. Ob 16.00 smo se morali odpraviti nazaj v kočo, kjer smo si posušili hlače in rokavice. Ob 17. uri smo odšli na smučišče igrat med dvema ognjema. Med igro nam je žoga ušla in je nismo več našli. Učitelj Aljaž nam je obljubil, da jo bomo jutri šli iskat. Nato smo se odpravili nazaj v kočo. Tam smo se preoblekli in odšli na večerjo. Za večerjo smo imeli gres z veliko kakava. Po večerji smo odšli gledat film in med filmom jedli prigrizke, ki smo jih prinesli s sabo. Nismo pogledali celega filma. Ob 21.00 smo morali iti spat. Seveda nismo odšli spat, ampak smo se veliko pogovarjali. Zares spat smo šli ob 22.00 in tako se je naš prečudoviti dan končal.
Jutri nas čaka še zadnji dan zimske šole v naravi in s ponosom se bomo vrnili domov v domači objem! Sedmošolci so nas v tem skoncentriranem tednu naučili predvsem tega, da ni ovir. Na snegu so čisto vsi napredovali, tudi tisti najboljši so nas poslušali in prinesli bodo domov še nekaj več. Predvsem smo ponosni na vse učence, ki so v ponedeljek prvič stali na smučeh ali pa po zelo dolgem času ponovno nadeli smučarske čevlje na stopala in smučarsko čelado na glavo. Bili so prave spužvice, ki so samo vpijali vse znanje in informacije, kar smo jim učitelji lahko ponudili. Danes so tudi začetne skupine postavile smuči na robnik in okusile sladkosti zarezne tehnike. Seveda je še dolga pot pred njimi, zato vam staršem toplo polagamo na srce, da negujete dalje njihove začetke, trud in predvsem njihovo zmago!
Presmučali so tekmovalno progo, premagali vse svoje strahove, okusili sladkosti zmagovalnih stopničk, nekateri pa so se tudi danes, že četrtič zaporedoma podali na pot na Veliko Kopo z učiteljico Katarino.
Lahko trdimo, da se med nami v takšnih trenutkih tkejo posebne vezi, za kar smo hvaležni tudi staršem, da ste svojim otrokom omogočili dogodivščino na Kopah.
Pa še to, ne pozabite: jutri prihajamo domov, tukaj se oglasimo, ko bomo na Razdrtem!
Zbudili smo se okoli 7.25. Pospravili smo postelje in zrihtali za zajtrk. Po zajtrku smo odšli se obleči v smučarsko opremo in obuti pancarje. Odšli smo na smučišče in 4 ure smučali. Gospa kuharica Maša nam je pripravila malico in okusen čaj. Po smučanju smo odšli v kočo, kjer nas je pričakalo slastno kosilo. Imeli smo počitek in odšli hodit, imet jogo in štafetne igre. Timofy je imel rojstni dan in zapeli smo mu pesmico. Nekateri so odšli na goro Kope. Tisti, ki nismo odšli na goro smo imeli družabne igre. Imeli smo pogovor Varni na spletu. Po tem smo imeli večerjo in tekmovalni kviz o smučanju. Kasneje smo odšli spat.
(Kope, 15. 2. 2023 – Julija Drufovka, Manca Bizjak)
Učitelji dodajamo še utrip štafetnih iger: izjemno skupinsko delo, odličen tekmovalni duh, trening trebušnih mišic za učitelje. Vsi so zmagovalci, nagrado pa seveda prejme najboljša skupina.
Danes smo dan začeli s fantovskim pohodom na goro Kope (opomba učiteljice: fantje so kočo “vrgli pokonci” že pred 6. uro!). Ko smo se vrnili, nas je čakal okusen zajtrk. Po njem, smo se odpravili smučat. Po dveh urah smo si odpočili in pojedli malico in potem smučali še 2 uri. Po prihodu v kočo smo pojedli kosilo, kjer smo dobili od učiteljev za valentinovo čokoladna srca.. Prosto smo imeli do 16.30 in nato odšli na goro Kope. Po zelo prijetni poti so se seveda vrnili in imeli delavnice Spletne prevare. Po večerji smo si ogledali film (opomba učiteljice: k filmu pašejo kokice!).
(Kope, 14. 2. 2023 – Luka Vajkić)
Učitelji moramo pohvaliti vse naše in vaše smučarje. Čisto vsi so že bili na vlečnici sidro, zavoja levo in desno, sta že mala malica! Na smučišču so pravi angelčki, v koči pa pravi hudički, ampak nič se ne zlažemo, če povzamemo, da se imamo fajn!
Danes smo se ob 6.50 dobili pred šolo in ob 7.00 štartali na Kope. Ko smo prispeli je vsak vzel svoj nahrbtnik. Ostalo prtljago so nam pripeljali. Nato smo se namestili v sobah in pojedli kosilo, nato pa se je vsak razpakiral. Ko smo končali, so začetniki poskusili opremo in poskusili smučat, ostali so se sankali. Potem smo se vrnili in preoblekli. Odšli smo hodit. Vzeli smo se na goro Kope. Nato pa se izmučeno vrnili. V koči smo imeli prosto, zatem pa večerjo. Tako se konča naš dan.
Učenci tretjih razredov so bili ta teden (30. 1. – 1. 2. 2023) na tridnevni šoli v naravi v CŠOD Fara. Fara je vas, ki leži ob zgornjem delu reke Kolpe v pokrajini Kostel. Tam živi malo ljudi, je pa toliko več neokrnjene narave, ki s svojim prvobitnim utripom nudi posebno doživetje. Učenci so imeli bogat program od jutra do večera. Ker je bilo sončno in je bila pokrajina odeta v sneg, smo izkoristili danosti, ki jih na Goriškem redko izkusimo: igre na snegu so pordečile zadovoljne obraze otrok, preskusili smo se v teku na smučeh, raziskovali sledi živali in spoznavali njihovo življenjsko okolje, se podali na dnevno-nočni pohod mimo slapa Nežica, si ogledali tradicionalno kostelsko hišo … Naužili smo se svežega zraka, večera pa smo posvetili učenju plesa in ogledu animiranega filma. Učenci so se naučili tudi, kako napisati razglednico; znanje so takoj uporabili in iz šole v naravi poslali pozdrave svojim domačim. Nekaj solz domotožja je tudi bilo, a smo jih s pozornostjo in dobro voljo pregnali. Ob vrnitvi so povedali učenci, da si takih izkušenj želijo še več.
