Fran Erjavec: MRAVLJA
Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kráju smrekovega gozda, iz katerega je sneg večidel že zbežal pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvó, kot da bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Le ene mravlje ni videti, vse še spé v gorkem stanu, kjer se skrčene ena druge tiščé. Kot silna vojska kralja Matjaža v votlem hribu, čakajo tudi onè povelja od zgoraj.
Pa solnce pripéka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudí. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spí. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, vzdigniti se z ležišča? Pa saj vendar čuti, kakó gorkota od zgoraj puhtí. Stegne torej nožice, si pománe oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko pósteljo, v kateri je že štiri mesece tičal. Gré po véliki cesti, pa ne more dalje; trdne barikade ali zapahe, katere je sam jeséni napravljati pomagal, mu zdaj jezijo pot. En čas hodi okoli male trdnjave in išče kake majhne špranje, da bi se skoz-njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi eno brunce in si prizadeva, ga izdreti, vleče in vleče — pa nič ne opravi; popáde drugo, tretje, pa vse njegovo prizadevanje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano, kot da bi moralo do sodnega dneva trpeti.
Nejevoljen gré tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi prvega zaspaneta, na katerega po sreči naletí, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudí in debelo gleda, kot da bi hotel reči: »Da bi te zlodej! Kaj mi hočeš?«
Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati — in zaspanè je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je početi. Oba gresta druge budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo na barikade, katere se združeni moči desetih korenjakov več ne morejo ustavljati. Pridejo vun, solnce jih skonca blešči, pa se ga kmalu privadijo in želodec, kateri je čez in čez z debelimi pajčevinami preprežen, se tudi močno oglaša. Utolažiti ga, poiščejo kake sladkarije in zraven se od veselja na glavo postavljajo, trgajo in druge burke uganjajo. Potem gredó domov in tu je kmalu vse na nogah: kot hudournik vrejo vun pri vseh vratih in na mravljišču se vse giblje in mrgoli, kot voda, ki v kotlu vrè in kipí.
Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila, in ko so se na solncu popolnoma ogreli, jih gré nekoliko na dno strnišča. Tu leží v dobro zavarovanem kraju kupček drobnih belih zrnc, drobnejših od prosá. To so jajčka, katera so bábice preteklo jesen izlégle. Matere so kmalu pomrle, delavci so pa jajčeca spravili na varen kraj in zdaj o gorkem vremenu hite ž njimi na mravljišče, da jih toplo solnce ogreva in jih obudi k življenju.
Ker smo zgoraj nekaj o delavcih omenili, moramo prebivavce mravljišča bolj natanko pregledati.
Poleti najdemo v vsakem mravljišču troje živálic. Prve so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj le po perutnicah ločijo, potem najdemo bábice, ki so veče kot moški in tudi krilate. Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je največ, te tudi navadno le mravlje imenujemo, ker moški in bábice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le domá in navadne mravlje jim strežejo, jim donašajo jed, zidajo tudi pohištva itd. z eno besedo, oné skrbé za vso naselbino. To so delavci, kateri nimajo nobenega spola.
Navadno mesca vélikega srpana zletijo moški in bábice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se sem ter tj švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa od veselja pijani okoli frkali, popadajo na tla. Moški, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalu poginejo; bábic pa že delavci čakajo, brž ko eno zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Eni delavci ostane za stražo vedno pri bábicah, jih pridno pitajo in jim strežejo na vso moč, ker oné so zdaj upanje cele naselbine, brez njih bi rod pomrl.
Ko začnó bábice jajčeca leči, so že delavci pripravljeni, ki jajčka v nalašč za to odmenjen kraj nosijo in lepo uredijo. Bábica potem tudi kmalu umrje, le malokatera zime ali celó pomladi dočaka.
Po ženitvi delavci vse bábice, kolikor jih morejo uloviti, tirajo domov. Seveda se tudi marsikatera izgubi; ta si potem sama perutnice iztrga, zleze pod kak kamen ali v kako luknjo in napravi ondi novo samostojno naselbino.
Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na solnce nositi; če je solnce prevroče, hité ž njimi v mravljišče v prvo nadstropje, potem v drugo itd.; proti večeru pa, ko solnce že medlí, jih nosijo spet kvišku in nazadnje, ko se je solnce že skrilo, jih nesó spet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo spet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gré k pokoju.
Noč je minila, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišču se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu deževati začne. Straža zapahne spet duri, zadela vse špranje in gre v stran. S tipalnicami ošvrka vsakega, katerega sreča, ta se précej obrne in oba gresta naznanjat vreme. Tipalnice švigajo od kraja do kraja in kmalu vsa družina vé, da dežuje in da bo treba danes domá ostati.
Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drží. Čeravno dež zunanja dela ovira, vendar je domá eno ali drugo reč popraviti treba.
Tu se je steber, ki je dozdaj podpiral strop, podrl, treba ga je na novo postaviti. Pot, ki v drugem nadstropju do malih vrat pelje, se je pozimi tu in tam zasula, treba bi jo bilo odtrebiti in v zgornjem nadstropju bi bilo tudi še ene nove potreba. Vse to mora biti še danes storjeno.
Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni videti; v tem kotu eden s čeljustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam spet tretji postavlja trden zid in včasih pride tudi polír pogledat, kako gré delo od rok. Če kàj ni dosti trdno, morajo podreti in iznovega začeti.
Pa po trdem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro vé in nobeden mravlji ne bo zameril, če si od dela malo oddahne in svojemu želodcu kàj boljšega privošči.
Vsako mravljišče ima nekaj tujih drobnih živalic v svojem stanu. Imenujemo jih zeliščne uši, ker so res ušém podobne, in vsak jih je že po bezgu ali po kaki vrbi laziti videl. Tem živalcam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na solnce, jih gleštajo in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in raji samé stradajo, da le njih živinica pomanjkanja ne trpí. Te uši so res domača živina celega mravljišča, od katere sladek užitek dobiva. Te živalce imajo namreč na hrbtu dvoje ceví, v katerih se nabira neka sladčica, po kateri mravlje posebno hrepené. Ko pride mravlja do uši, se jej začne prilizovati, jo boža in gladi s tipalnicami toliko časa, da spustí uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, katero mravlja željno posrka. Tako gré mravlja od ene uši do druge, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodí , mravlje lepo zánje skrbé, kot kmet za svojo molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši.
Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih pristavah veliko te molzne živinice. Na dveh hrastéh namreč, ki sta blizu mravljišča stala, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdo uglajeni stezi sta peljali do hrastov in poleti ob lepem vremenu je romala nepretrgana vrsta mravelj k hrastoma — ali zdaj je vse to minilo.
Lansko pomlad, bil je prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na solnce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela, — ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ju je pozimi posekal in ž njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat.
Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je domá v hlevu, in še en češminjev grm jim je ostal — vse to le senca proti prejšnjemu posestvu.
Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrstijo, so zbudili življenje v jajčkih, ki so dozdaj pri miru ležala na mestu, na katero so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsakega jajčka zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam dá to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kàj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo potrebnega vsakdanjega kruha poiskati, jim ga donašajo mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Domá je vedno sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in črvič odpre svoja usta na široko in zijá kot žejni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, katero kakor blisk zgine v požrešnem žrelu. Ko bi to dolgo trpelo,bi moralo biti vseh mravelj konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebušniki zapredejo v tenko kožico in iz gosenic postanejo bube, ravno kot se zapredejo svilodi v kokone.
Te bube ljudje navadno mravljinja jajca imenujejo in jih nabirajo za ptiče, katerim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa poprej v soparu zadušiti, sicer bi nabiravcu čez nekoliko dni kašo upihale.
Mravljam je kàj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se morejo oddahniti in tudi záse bolj poskrbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem v vas, vse je spet veselo in zadovoljno.
Pa to prijetno življenje trpí le nekoliko dni, ker potem se začnejo bube spet premikati in iz tenke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje spet bolj dóma držé in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo s čeljustmi lahno tanko kožico na ónem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neukretne. Po vsem životu se jih drží ozka srajčica iz tenke bele mrénice in starejše mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skrbljivo, da bi mehkih udov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo précej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrepčale, jih vodijo po mravljišču in jim skazujejo vsa kota in poti, ker zdaj bodo morale same záse in tudi za druge skrbeti. Iz jajček namreč so se izvalile razun navadnih mravelj tudi moške mravlje in bábice, katere nikoli iz mravljišča ne gredó, torej jim morajo delavci potrebnega jedila donašati.
Novinci so kmalu spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa družina živí veselo in srečno v en dan.
Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden nadejal ni. Eno jutro, ko so mravlje komaj vstale in so še na pol zaspane po mravljišču lazile, prilomasti ena, ki je že zgodaj vstala in že na ogledu bila, na mravljišče, veselje se jej bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine se poda urno proti kolovozu, kateri je skozi gozdič peljal.
Mravlja, ki je prijetno novico prinesla, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, katera je mrtva ležala na sredi pota ležala. To je bil obed, kakršnega še ne, kar so bele srajčice nedolžnosti slekle!
Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podóbi kolesa na samótežnem vozičku, katerega je star mož s plevelom naloženega pred seboj peljal. Levo kolo gré ravno čez miš — in kjer je pred enim trenutkom še vse živo bilo, je zdaj ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje so potrte od kolesa, katerega je nemila usoda ravno zdaj mimo pripeljala. Le malo jih je odneslo peté in te zdaj bežijo od nesrečnega kraja, v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, katerega je kolo po sreči le za kako bedro zgrabilo in mu vsaj še celo glavo pustilo.
To je bila velika zguba za našo družino! Kdo bo zdaj bábicam stregel in moške redil, ker peščica srečnih, kateri so splošni uimi ušli, je premajhna, da bi mogla vsa dela opravljati? Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo.
Preplašeni pribežijo v eni sapi ostali domóv in naznanijo sestram strašno prigodo. Velika žalost obide družice, s pobitim srcem obžalujejo svoje sestrice, katere jim je nemila osoda tako zgodaj vzela. Pa mravlja tudi v žalosti poguma ne zgubí in si vé iz vsake stiske pomagati.
Ko drugo jutro zarja nebó prepnè, so naše mravlje že vse na nogah, nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako nemirno sem ter tje tekajo in se pogostoma s tipalnicami ližejo. Ena, ki je tudi nekoliko veča mimo drugih, ima posebno veliko opraviti, vedno šviga od enega do drugega in jih pregleduje kot general svoje vojake, preden jih pelje v ogenj.
Zdaj se vzdigne črna truma, straže odprejo vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišču. Le malo, kar jih je pri bábicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno potrebno, je ostalo domá, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze óna velika mravlja na bilko in od ondod pregleda še enkrat svojo armado, potem jo pelje navzdol v gozdič.
V tem gozdiču, ne daleč od našega mravljišča je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnih le po barvi ločile, bile so namreč rujave. Mirno je živel rod za rodom že mnoga leta, bile so ravno tako pridne in delavne kakor črne, ravno tako so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa v bolj senčnem kraju gozda pod košato jelko naselile, jih je solnce manj ogrevalo; torej so se njih mladiči tudi navadno ene dni pozneje zlegli kot pri naših črnih mravljah.
Solnce je že precèj visoko stalo in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbne nosijo rujave mravlje svoje bube iz dna proti vrhu in se že naprej veselé časa, kadar se bode mladina izlegla. Ali — kdo vé, kaj jutri pride?
Črne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od dóma, so prišle zdaj blizu omenjenega mravljišča. Ene gredó bliže in bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vrnejo k svoji armadi. Précej potem se zakadí vsa armada na mravljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rujave mravlje se précej ne zavedó in ne razumejo, kaj to pomeni; osupnjene gledajo, kaj se bo ž njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo črne mravlje imenovati, padejo na bube, vsak zgrabi eno in ž njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godí, da jim roparji njih mladino vzeti hočejo, se vržejo srdito na sovražnike, ali — sili se ustavljati ne morejo. Medtem ko se z enimi rujejo, so že drugi bube odnesli in akoravno je skoro več črnih kot rujavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče — kaj pomaga to maščevanje oropanim, svojih mladičev vendarle nimajo.
Črni roparji pa hité s svojim plenom domóv, kjer jih tovariši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagovavci, jih obsujejo straže in domá ostali delavci, jim vzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to domača zalega, jo gleštajo črne mravlje, in ko drugi dan začnejo iz bub lesti, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči, ravno tako, kakor bi bile njih rodú. Rujave mravlje dobijo prècej jesti in se kmalu s črnimi sprijaznijo. Reve ne vedó, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjami usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, njih osodo jim kolikor moč zlajšati. Delati morajo kot druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredó vun, kako delo opravljat, gré ena črnih kot birič ž njimi in če se obotavljajo,jih k delu priganja, česar pa večidel ni treba.
Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela svoji gospôdi.
Enkrat prinese črna mravlja novico, da v gozdu ne daleč od hiše rejen keber pojema. En oddelek rujavih mravelj, pod vodstvom treh črnih biričev se napravi, mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, se biriči prestrašijo, ker krdelo rujavih mravelj je že kebra obleglo, hitro se mislijo umakniti — pa je že prepozno, že so jih rujave obsule, strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še lučí belega dneva zagledali niso. Sužnji tudi kmalu spoznajo svoje rojake in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirna mravlja divjá, kadar brani svoj rod tujih napadov.
V stanišču rujavih mravelj je vse židane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še pod tujim jarmom stočejo, jim srce teží in jim grení sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj veljá, kar hoče.
Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavrnost se je vseh polastila, na sužnje še bolj pazijo in jih ne pustijo iz mravljišča. Med sábo se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi.
To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; eden je drugemu napoti, sovraštva in bojev bi nikoli konec ne bilo. Jutrnji dan bo razsodil, kateri rod bo obveljal. V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črni so tirali svoje rujave sužnje v najglobočeji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le gibati more, gré v vojsko, strahopézdljivca ni med njimi.
Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kot bi trenil, se zakadita ena proti drugi in bòj se pričnè. Navadno se jih sprime po več od obeh strank; grizejo in koljejo se nekoliko časa in ko se potem klobčič zmotá, jih leží nekoliko od obeh strank mrtvih na tleh. Tudi po dve se sprijemata in se skušata, katera bo zmagala. S čeljustnicami skuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem, ko mu je rano vsekala, spustí vánjo kapljico neke skeleče kisline, katera ranjenega sovražnika umorí. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljinjo kislino. Ko je enega sovražnika zmagala, se vrže na drugega in tako naprej, toliko časa, da je ona zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen.
Čeravno je že sama ranjena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsi na tleh leží in se že več gibati ne more, zgrabi še sovražnika, katerega doseči more; celó, ko je že mrtva, se ne odprejo čeljustnice, katere je v smrtnem borenju v sovražnika zasadila. V svoji gorečnosti napade celó kakega prijatelja, pa kmalu spozná svojo zmoto, ga poboža s tipalnicami, kot bi ga hotela odpuščanja prositi, in potem se toliko bolj srdito vrže na dušmane svoje.
Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevalcev, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega pajdaša v varen kraj, da si odpočije; tu hitijo drugi še ne utrudeni na bojišče — novi boj, nova junaštva, pa zmaga se še ni na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito padlih junakov. Le majhna tropa se še borí, pa utrudena po dolgem boju omaguje — kar privrší iz zatišja četa čvrstih spočitih rujavih vojakov in zopet se vname »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje.«
Kar jih je bilo črnega rodú, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovavcev. Ves junaški ród je poginil, borivši se za svoje domove.
Ošabni in veselja pijani zmagovavci deró zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rujavi sužnji. Ko bi trenil, ležé črne straže na tléh, oproščeni sužnji se zedinijo s svojim oprostiteljem, razderó poslopje in potem se vrnejo v prosti dom.
Večerna zarja rumení gozdna drevesa in obséva razvaline mravljišča, v katerem je prebival hraber rod v sreči in blagostánju. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, s krvavimi ranami pokrita, se plazi po strtih nogah do razdejanega dóma. Rujavi razuzdani sovražniki so jo zgrešili in, akoravno že na pol mrtva, se vendar še plazi do kraja, kjer je gospodoval nje rod. Zadnja svojega rodú premišlja pretekle časih, solza se ji utrne in moči domača tla, katera so oskrunili tujci. Ko bi znala peti, bi glasno zakrožila Jeremiado, tako si pa le misli: »Sic transit gloria mundi,« ali po domače: »Tudi nas je minilo!«